Kolegici Tina Bizjak in Renata Košir Pogačnik sta se marca letos udeležili ENTOG izmenjave v Franciji in domov prinesli veliko zanimivih izkušenj. Spodaj delita svoje izkušnje.
ENTOG 2018 – MARSEILLE
Vse skupaj se je pričelo 31.10.2017 s prijavnim mailom na izmenjavo ENTOG 2018. Prijavila sem se bolj za hec, saj sem bila prepričana, da bo konkurenca precejšnja in verjetnost, da bi bila izbrana, zelo majhna. Ko sem čez mesec dni izvedela, da sem ena od dveh slovenk, ki marca odhajata v Francijo, me je prevzelo navdušenje. Francijo sem do sedaj obiskala enkrat v življenju, vendar nikoli v obliki izobraževanja. Malo me je skrbela komunikacija, saj francosko ne znam, Francozi pa so znani po slabem obvladanju angleškega jezika. Dodeljena sem bila na Azurno obalo, v pristaniško mesto Marseille. V začetku sem se malo jezila, ker nisem bila izbrana med parižansko ekipo, a se je kasneje izkazalo, da bi mi bilo žal. Organizacija v Marseillu je bila namreč več kot odlična. Skupina je vključevala člane iz Slovenije (mene 😊), Hrvaške, Portugalske, Švice, Estonije, Latvije, Litve, Danske, Norveške in Švedske. Razdelili so nas v dve manjši grupi po 5. Prva ekipa je tri dni preživela v bolnišnici Hôpital de la Conception, medtem ko sem bila jaz dodeljena z drugo ekipo v bolnico Hôpital Nord. Vsako jutro sem se skupaj z Leo Lichau, specializantko prvega leta, pri kateri sem stanovala, slabe 30 min vozila po Marseillskih stranskih ulicah in obvoznicah na delovno mesto. Občasno je bila prava dogodivščina, o čemer najbolj povedo njihovi obtolčeni avtomobili.
Jutra se vedno pričnejo z raportom, na katerem se predebatira vse porode v zadnjih 24 urah ter posebne primere iz operacijskih in oddelkov. Najbolj moteče mi je bilo delno poznavanje situacij, saj francosko nisem znala, vsake toliko sem ujela eno od znanih latinskih besed, specializanti prevajalci pa so večino časa molčali. Tako sem si velikokrat situacije čisto narobe razlagala. Po raportu smo se odpravili na delovišča. Prvi dan sem bila v operacijski sobi, kjer sem videla večino manjše posege v kratki splošni narkozi ali samo paracervikalnem bloku (HSC ablacija endometrija, LLETZ, LV bradavic vulve itd.), medtem ko je kolegica Švedinja v drugi operacijski opazovala abdominalno histerektomijo z adneksi. Drugi dan sem bila razpisana na ogled porodnega bloka. V času mojega obiska se žel ni rodil noben novorojenček, tako da si francoskega poroda nisem mogla ogledati. Smo pa veliko predebatirali z njihovimi zaposlenimi in odkrili kar nekaj razlik. Francozi uporabljajo za vaginalno operacijo med porod poleg vakuuma tudi t.i. spatule, ki so modifikacija forcepsa. Več kot 75% porodnic se odloči za epiduralno analgezijo med porodom. Okoli 60% porod v Marseillu je znotraj privatnih porodnišnic, kjer ženske v povprečju za normalen vaginalen porod, skupaj s tridnevno hospitalizacijo, odštejejo okoli 1500 eur. Hôpital Nord je javna bolnica, kjer se v povprečju na leto rodi malo manj kot 3000 novorojencev. Od tega jih 23% priveka na svet s carskim rezom. Morfologijo v Franciji delajo babice z licenco. Zdrava nosečnica ima tekom nosečnosti 3 ultrazvočne preglede. PDP je pri 41 0/7, porod sprožajo okoli 41 6/7. Po nekajurnem klepetu v porodnišnici so me pete odnesle v operacijski blok, ker mi je prišlo na uho, da bodo imeli ginekologi robotsko operacijo. Uspela sem videti nameščanje rok in začetek histerektomije. Vse kar lahko rečem je, ko operacija postane pravljica. DaVinci robota ginekologi nimajo v lasti, pač pa ga delijo še z ostalimi kirurškimi strokami.
Zadnji dan so me razpisali na perinatalni UZ. Klepet z zdravstvenim osebjem je bil ta dan nekoliko otežen, saj so bili vsi v hudi časovni stiski (kar mi je bilo seveda zelo dobro poznano iz domačih delovišč). V obravnavi so imeli npr. pacientko, pri kateri so pri plodu sumili na okvaro gena za cistično fibrozo. Vrhunec dneva ali morda kar cele izmenjave pa je bila možnost opazovanja laserske ločitve žilnih anastomoz pri sindromu transfuzije od dvojčka h dvojčku v gestaciji 18. tednov.
Vsak dan smo imeli možnost kosila v menzi, ki je namenjena samo specializantom, pripravnikom, študentom. Kljub temu da smo bili v Franciji, hrana v menzi ni bila nek kulinarični presežek, bolj obrok za preživetje. Dvakrat sem si uspela zjutraj doma sestavit sendvič s pršutom in sirom, ki je bil “general” v primerjavi zastonjskim kosilom.
Seveda sama izmenjava ni vključevala samo bolnišničnega ogleda, pač pa je bil zelo bogat tudi družabni program. Prvi večer smo se dobili pri glavni organizatorki Magalie Barbier doma. Naročili smo pestro paleto pic, okušali različne okuse vin ter piva in se učili novih imen. Naslednji dan popoldan smo se sprehodili po nekoliko oblačne mestu. Se ustavili v muzeju mila, večer pa zaključili v prekrasnem lokalu s pogledom na pristanišče, kjer je francoska kulinarika konkretno prišla do izraza (končno). Če sta že bila prva dva dneva, kar se vremena tiče, nekoliko bolj kisla, smo imeli v torek izjemo srečo z vremenom. Planiran je bil izlet z ladjico do sosednjega otočka Îles du Frioul. Sonce, kamnite plaže, bučanje valov, zelena modrina morja, vojaške utrdbe, odlični sogovorniki…tako sem preživela popoldan 6.3.2018., večer pa ponovno zaključila ob vrhunskem kozarcu rdečega vina, zrezku sočne teletine in sveže limonine panakote. Tretji dan popoldan nas je čakal veliki premik iz juga Francije proti maga mestu Pariz. Vožnja s TGV je trajala samo 3 ure, medtem ko smo prevozili okoli 600 km. Pokrajina skozi okno dvesto kilometrov na uro premikajočega se vlaka je bila videti nekoliko zabrisana, v treh urah pa smo zamenjali tri tipe vremenskih razmer (sončno in brez oblačka, oblačno s 50 odtenki sive, nevihtno z mesti razjasnitve in nepopolno mavrico).
V Parizu smo imeli skupinski večer, kjer smo se srečali še s kolegi, ki so izmenjavo opravili v Parizu in Lillu. Iz pripovedi ostalih skupin lahko zaključim, da smo bili Marseillska grupa ena boljših. Med sabo smo se zelo povezali. Organizacija na jugu je bila kot se šika, saj smo lahko spali pri lokalcih in bili v bolnišnicah zelo lepo sprejeti. Veliko sem videla novega. Po pričevanjih kolegov iz ostalih narodov sem spoznala nianse dela po različnih državah in ugotovila, da so precejšnje razlike. Povsod so plusi in minusi, vedno pa se lahko najde mesto za izboljšave.
Izmenjava je imela svoj zaključek z ENTOG konferenco, ki je potekala znotraj EBCOG kongresa. Udeležba na obeh dogodkih je bila nekaj posebnega, saj sem bila prvič na kongresu tako velikega obsega.
Res sem vesela, da sem bila lahko del letošnje ENTOG izmenjave. Podobno izkušnjo priporočam vsakemu specializantu ginekologije in porodništva. SATOG hvala, ker ste se odločili zame in mi omogočili to nepozabno izkušnjo.
Lepo vas pozdravljam,
Tina Bizjak, dr.med.
/ / / /
ENTOG 2018 – LILLE
V oktobru 2017 sem se prijavila na izmenjavo ENTOG 2018. Čez približno mesec dni sem izvedela, da sem ena od dveh Slovenk, ki marca odhajata v Francijo. Dodeljena sem bila v mesto Lille na severu Francije, ki leži blizu meje z Belgijo. Organizacija izmenjave v Lillu je bila dobra. Skupina je vključevala člane iz Hrvaške, Švice, Estonije, Velike Britanije, Romunije, Norveške, Nemčije, Avstrije in Slovenije. Tri dni smo preživela v bolnišnici Hôpital Jeanne De Flandre. Vsako jutro sem se skupaj z Martinom, mojim stanodajalcem, ki je bil specializant zadnje leto in sostanovalko Hellen iz Estonije, 20 min vozila s podzemno železnico na delovno mesto.
Jutra so se vedno pričnela z raportom, na katerem so preučili vse porode v zadnjih 24 urah. Na raportih nisem imela možnosti pretirano sodelovati oz se česa naučiti, saj so potekali v francoskem jeziku, ki ga ne znam, in v grobi tišini, tako mi tudi njihovi specializanti niso uspeli prevajati. Po raportu je sledila jutranja kava in zajtrk, kjer so nam sicer nekoliko razložili o čem so govorili na raportu. Nato smo se odpravili na delovišča skupaj s še enim njihovim specializantom. Prvi dan sem bila na oddelku za patološko nosečnost, kjer sem videla podobno patologijo kot pri nas. Predvsem mi je bil všeč njihov način, da so najprej opravili t.i. papirnato vizito, kjer so se o vsaki nosečnici pogovorili, naredili plan preiskav in zdravljenja. Nato je sledila vizita po sobah, kjer so se z nosečnico pogovorili in ji predstvili plan zdravljenja. Drugi dan sem bila razpisana v nosečniško ambulanto. Kjer me je najbolj presenetilo to, da je bilo število nosečnic, ki so bile ta dan naročene v ambulanto majhno in si je zdravnik, ki je vodil njihove nosečnosti lahko vzel veliko časa in se jim posvetil ter odgovoril na vsa njihova vprašanja. Tretji dan sem bila razporejena v porodni blok. V času mojega obiska se je rodila ena deklica in sicer s pomočjo vakumske ekstrakcije. Zanimivo je bilo to, da pred vakumsko ekstrakcijo ne opravijo epiziotomije in je bilo zato šivanje poškodbe porodne poti kar zahtevno, zato je k temu pristopil tudi starejši-nadzorni specialist. Pri njih se večina porodnic odloči za epiduralno analgezijo med porodom. Hopital Jeanne de flandre je javna bolnišnica, kjer se v povprečju na leto rodi približno 3000 – 4000 novorojencev. Od tega jih 19 % s carskim rezom.
Seveda sama izmenjava ni vključevala samo izmenjave znanja, ampak tudi socialnega druženja. Prvi večer smo se dobili restavraciji na večerji, kjer smo okušali njihove tipične jedi-predvsem tipične za okolico Lilla. Čutil se je močan vpliv francoskih sirov in okusov iz Belgije. Naslednji dan popoldan smo se sprehodili po nekoliko oblačnem in deževnem mestu. Zvečer pa smo se družili še z njihovimi specializanti na okušanju francoskih vin. Tretji dan popoldan nas je čakal premik iz severa Francije proti mestu Pariz. Vožnja s TGV je trajala 1 uro in pol.
V Parizu smo imeli skupinski večer, kjer smo se srečali še s kolegi, ki so izmenjavo opravili v Parizu in Marseilu. Po pričevanjih kolegov iz ostalih narodov sem spoznala načine dela po različnih državah in ugotovila, da obstajajo med narodi/državami precejšnje razlike.
Izmenjava je imela svoj zaključek z ENTOG konferenco, ki je potekala znotraj EBCOG kongresa. Na kongresu EBCOG sem sodelovala tudi z aktivno udeležbo, pripravila sem predstavitev onkološkega primera bolnice raka materničnega vratu z metastazami v jajčniku.
Res sem vesela, da sem bila lahko del letošnje ENTOG izmenjave. Podobno izkušnjo priporočam vsakemu specializantu ginekologije in porodništva.
Renata Košir Pogačnik, dr. med.
