Nekako po naključju sem pred mnogimi meseci naletela na poročila prejšnjih ENTOG izmenjav na SATOG spletni strani. Zgleda je v meni ostalo še nekaj Erasmus duha iz časa študijskih dni, saj sem se brez velikega obotavljanja in s premalo razumevanja za kaj sploh gre, prijavila na ENTOG izmenjavo septembra 2023.

ENTOG (European Network of Trainees in Obstetrics and Gynaecology ) izmenjava je letos potekala v Združenem kraljestvu. Načeloma poteka izmenjava tri dni (18.-20.10.2023), nato pa so vsi udeleženci izmenjave povabljeni še na konferenco, kjer so vabljeni predvsem specializanti, da prispevajo svoje raziskovalne prispevke in jih tudi predstavijo.

Vsaka država članica ENTOG lahko izbere do dva specializanta, ki se izmenjave udeležita. Za Slovenijo sva bili izbrani jaz in kolegica Veronika Vogrin. Udeležence naključno razvrstijo po bolnišnicah znotraj države, mene so namestili v Bristolu. Tako sem tri dni spremljala process in organizacijo dela v Bristol Southemead Hospital.

Že pred odhodom v Združeno kraljestvo, nas je prihajajoče specializantke povezala lokalna koordinatorica, prav tako specializantka. Pred prvim dnevom, torej v nedeljo zvečer, smo se dobile pri njej doma in se malo spoznale. Bilo nas je 5, zastopale smo države Slovenijo, Norveško, Portugalsko, Francijo in Turčijo. Vsem so uredili spanje pri angleških specializantkah, kar je bilo zelo praktično in poučno. Čez dan smo torej opazovale delo v bolnišnici ob večerih pa smo se družile med večerjo in raziskovale Bristol. Zanimivo je bilo opazovati način dela in komunikacijo s pacienti v drugi državi, prav tako zanimivo pa ga je bilo primerjati med seboj, saj se je vsaka med nami čudila nad čim drugim.

Meni in turkinji je bil recimo znan pritisk na fundus med porodom, kar se je angležem in norvežanki zdelo absurdno. Po drugi strani pa me je navdušila norvežankinjina brezskrbnost med razlago o medeničnih porodih. Angleži dosti več uporabljajo forceps med porodom kot vakuumsko ekstrakcijo, pa tudi veliko prej začnejo sami operirati. S pacientkami komunicirajo zelo iskreno in odprto, veliko časa ter energije vložijo v razlago možnih zapletov in stranskih učinkov.

Prvi dan v bolnišnici sem tako spremljala pogovore z nosečnicami in svetovanja glede načina poroda. To delo opravlja zdravnik. V kolikor gre za “low risk pregnancy” večino pregledov tekom nosečnosti opravi babica. Zdravnik se vključi, ko ocenijo , da je to potrebno. Vsaki ženski je bilo ponujeno, da se sama odloči ali bo rodila vaginalno ali s carskim rezom. Presenečena sem bila, kolikokrat sem slišala stavek “želim spontan porod, vendar ne želim indukcije. V tem primeru bi raje carski rez.”

Drugi dan sem se pridružila delu v porodnišnici. Pred vsakim začetkom dneva in pred vsako operacijo, recimo carskim rezom, se vsi člani v prostoru predstavijo in povedo svojo funkcijo. Tudi jaz sem morala povedati svoje ime ter da sem opazovalec. To se mi je zdelo produktivno, saj imaš tako občutek, kdo je zraven in na koga se lahko obrneš. S tem tudi razbremenijo vse, ki so morda prvič ali pa redko tam, saj imajo precej zunanjih sodelavcev. V operacijski dvorani celo zapišejo imena vseh prisotnih na tablo. Med carskim rezom je v operacijski dvorani lahko prisoten tudi partner, komunikacija v ekipi teče nemoteno kot običajno.

Tretji dan sem bila v operacijski dvorani, kjer sem spremljala laparoskopske operacije endometrioze in TLH. Izmed vseh zanimivih stvari, ki sem jih opazila se mi je najbolj vtisnila v spomin ta, da med laparoskopskimi operacijami sploh ne nosijo obraznih zaščitnih mask. Menda to ni potrebno, sem vprašala večkrat.

Nato je sledil prevoz do Birminghama in konference v sklopu ENTOG izmenjave. Spremljali smo predstavitve zelo zanimivih prispevkov, zvečer pa je sledila slavnostna večerja in druženje ob plesu.

Vsekakor bi ENTOG izmenjavo priporočila vsem specializantom, saj gre za zelo pozitivno izkušnjo iz katere se lahko ogromno naučiš.

Tamara Čopi, specializantka 2.letnika ginekologije in porodništva.